Kratka zgodovina spomina - od papirja do USB ključkov

Danes nam je samoumevno, da podatke, pa naj bodo to zapiski, slike, video posnetki, najljubši filmi shranimo povsem enostavno. Vsi računalniki imajo dovolj velike diske za shranjevanje, mobilni telefoni imajo ogromne kapacitete za shranjevanje, v žepih pa imamo USB ključke s kapacitetami 64 GB ali več. Kako pa se je spomin spreminjal skozi zgodovino?

Papirnate kartice

Prvi način zapisa, ki je omogočal shranjevanje nekakšnih preprostih programov je obstajal še pred obstojem računalnikov, kot jih poznamo danes – že v 18. stoletju. To so bile preluknjanje papirne kartice, ki so imele zapisano zaporedje navodil za tekstilne stroje ali posebne klavirje, ki so igrali kar sami. V uporabi so bile do 70 let 20. stoletja, imele pa so kapaciteto 0.12 KB.

Papirni trakovi

Podoben papirnatim karticam je bil papirni trak, ki je imel večjo kapaciteto. Med drugo svetovno vojno so ta sistem uporabljali Nemci v računalniku Colossus. Zanimivo je, da se ponekod ti sistemi še dandanes uporabljajo pri avtomatskem preštevanju volilnih glasov in testiranju.

Magnetni trak

Naslednik je bil magnetni trak, poseben plastični trak z prevleko kovinskega oksida z magnetnimi lastnostmi. Nanj so se lahko zapisali različni podatki – zvočni posnetki, video in podobno. Nanj so se lahko posnele velike količine podatkov, hkrati pa so se zelo pospešili postopki snemanja in dostopa do posnetih podatkov. Uporabljati se je začel v 50-ih letih 20 stoletja.

Povprečni magnetni trak je imel kapaciteto 225KB, kar je pomenilo, da smo za zapis iste količine podatkov potrebovali kar 1920 papirnih kartic.

Trdi disk

Pri tej tehnologiji se uporabljajo hitro vrteči diski iz magnetnega materiala. Dostop do podatkov je sedaj še hitrejši. Prvega so razvili v IBM-u leta 1956, Imel je kapaciteto 5MB, zasedal pa je velikost povprečne sobe. Ta tehnologija je v uporabi še danes, kapacitete pa so do nekaj TB.

Prvi trdi disk s kapaciteto 5MB je bil torej enakovreden 23 kolutom magnetnega traku.

Polprevodniške enote

Konec 60. let 20. stoletja so se pojavili prvi polprevodniški čipi, ki so omogočali shranjevanje podatkov. Izdelani so iz serije tranzistorjev, kondenzatorjev, diod in ostalih elektronskih elementov. Med drugim so bili tudi sestavni del računalnika, ki je pomagal popeljati prvega človeka na Luno. Preskok je bil predvsem v hitrosti dostopa do podatkov v zmanjševanju fizičnih dimenzij spominskih elementov. Ta tehnologija je bila tako osnova za spominske enote, ki se uporabljajo danes v USB ključkih.

Diskete

V 70-it letih 20 stoletja so se poleg disko glasbe pojavite tudi prve diskete. Bile so v tankem in vseeno odpornem ohišju, kar je omogočalo enostavno uporabo in prenos podatkov iz enega na drug računalnik. Najbolj poznane so tiste male, ki danes živijo le še kot ikone za shranjevanje podatkov v grafičnih vmesnikih programov in naprav. Imele so kapaciteto 1.44 MB, kar je približno ena slika, ki jo danes posnamemo z mobilnim telefonom v nizki resoluciji. 

4 diskete so  imele večjo kapaciteto kot prvi izdelani trdi disk, to je 5,76 MB.

CD

V 80. letih 20 stoletja pa se pojavi optični disk – zgoščenka. Uporabljal se je za zapis računalniških podatkov ter zvočnih in video posnetkov visoke. Danes CD enote že izginjajo iz prenosnih in namiznih računalnikov. En CD disk ima kapaciteto 700 MB.

Za zapis iste količine podatkov kot na eno zgoščenko bi tako potrebovali kar 486 klasičnih disket!

DVD

DVD ali Digital Video Disc je bil prvotno namenjen zapisu video posnetkov v visoki ločljivosti. Je istih dimenzij in izgleda kot CD, nanj pa je možno zapisati kar 4.7 GB podatkov. Se pravi je bolj zgoščena zgoščenka :).

En DVD tako zadošča za 6.7 CD diskov.